O, ja. Kolikokrat so to rekli!

Ta stavek sem poslušala predvsem takrat, ko se mi je vrnil nasmeh na obraz, ko mi je nekaj uspelo, ko sem se rešila iz nemogočih stanj, ko so se po dolgem času notranjih bitk, truda na takšen in drugačen način sestavili koščki sestavljanke v mojem življenju - na videz čez noč. Poudarjam – NA VIDEZ. Takrat sem po mnenju mnogih enostavno imela srečo. Ali pa me je neka nevidna čudežna sila pognala v nebo, ker sem imela pač srečo! Ki seveda ne bo trajala dolgo, saj kdor visoko leta, nizko pade. Da, tudi to sem velikokrat slišala!

Nekateri se bojijo lastne sreče in so vedno na preži, kdaj pride izza vogala val nove nesreče. Ker sreča pa ja ne more trajati dolgo! Če si dovolj dolgo ponavljamo to mantro, se nazadnje še res zgodi. In tako si potrdimo svojo zgodbo o tem, kako je »sreča opoteča«. Saj živimo v dvojnosti! Res je. Res pa je tudi, da lahko dvojnost doživljamo tako, da smo ob tem še vedno srečni.
»Tvoja želja je moj ukaz,« pravi Vesolje, ki se povsem nevtralno odziva na našo vibracijo misli, ki rodijo občutke, ti pa sprožijo manifestacijo naše »realnosti«.

Na tem mestu se ne bom poglabljala v definicijo sreče, ker vsak doživlja srečo po svoje glede na to, kaj mu je v življenju pomembno, kaj so njegove vrednote in prioritete. Mi je pa zanimivo, kako stvari, ki nam gredo dobro v življenju, pripisujemo »srečnim okoliščinam«; stvari, ki se nam ponesrečijo pa »sam si si kriv« sindromu. A eno in drugo je sestavni del življenja. In odgovorni(!) smo sami – tako za svojo srečo kot tudi za takoimenovano nesrečo. In ne eno in ne drugo ni nagrada ali kazen, ampak lekcija, ki pride in gre. Iz nje se učimo o sebi, o življenju, o drugih ljudeh. Bolj ko spoznavamo in razumemo sebe, bolj spoznavamo in razumemo tudi druge ljudi.

Nesreča je pravzaprav nekaj, kar se ni izteklo tako, kot smo si zamislili. Nesrečni smo, ker smo pričakovali nekaj drugega kot to, kar se dejansko dogaja. Kaj pa če je sreča v tem, da sprejmemo stvari, takšne kot so in ne takšne, kot smo pričakovali, da bodo?

Ko boste torej naslednjič v skušnjavi, da druge označite kot »rojene pod srečno zvezdo«, sebe pa dajete v nič kot nekoga, ki te sreče pač nima, se spomnite na to:

1. da ste pod srečno zvezdo rojeni tudi vi, če le v to verjamete,
2. da za to lahko najdete dokaze v svojem življenju, če si ga le pobliže pogledate,
3. da ste za to lahko hvaležni.

Za hvaležnost pa vemo, da je zelo močna vibracija, ki privlači še več dobrega v naše življenje. A o tej temi mogoče  kdaj drugič.

Do takrat pa - SREČNO!

Ko si javno izpostavljen, si izpostavljen v vseh   smereh in rečeh. Reflektorji so usmerjeni vate. Osvetlijo vsak tvoj drobec osebnosti, fizičnega izgleda, glasu, vsebine, ki jo podajaš. Osvetlijo vse, kar si. Mnogi se ustrašijo te izpostavljenosti, kar jim ne gre zameriti. Ker ni enostavno.
Vedno se trudim blago izpostaviti pasti javnega nastopanja, da bi ljudje razumeli, kako  govorice, laži in (nekonstruktivne) kritike, ki letijo na nastopajočega ali kogarkoli, ki se na kakršenkoli način izpostavi, vplivajo nanj na mnogo načinov. Tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

 Ljudje smo tako vajeni ljudi ocenjevati, da velikokrat pozabimo, da imajo naše misli, tudi če niso izgovorjene na glas, svojo moč in imajo  zelo velik vpliv na tistega, ki so mu namenjene. Seveda je potem vsak sam odgovoren, kako bo te misli sprejel, kako jih bo občutil (če sploh) in kaj bo z njimi naredil. A ni vedno lahko.

Ni odveč rek, ki pravi, da lahko besede bolj bolijo kot fizični udarec. Enako velja za misel. Vsaka slabonamerna misel je pravzaprav udarec, ki lahko poškoduje posameznikovo integriteto in občutek lastne vrednosti, njegovo dostojanstvo. Včasih o izpostavljenem človeku krožijo laži. Včasih sem še sama presenečena, kakšne zgodbe si lahko izmišljujemo ljudje. Še bolj sem pa presenečena, da se večina niti ne vpraša, ali so sploh resnične. Ampak jih veselo nosi naprej. Od ust do ust. To lahko uniči človeka, družino, skupnost, svet.  

In obratno. Ko ljudje o vas mislijo dobro, to čutite. Čutite toplino. Počutite se motivirani, lažje poletite in daste vse od sebe. Včasih  še sami sebe presenetite, česa vsega ste sposobni takrat. Nismo ločeni. Smo zaokrožena celota. In vsak prispeva svoj delček v mozaiku dogajanja v skupnosti, v kolektivu, v življenju. Kjerkoli.  

Enako seveda velja za misli, ki jih mislite o sebi, o svojem delu, o svojem življenju. Ko dobro mislite o sebi, se vam dobra misel obrestuje v obliki dobrega počutja, povrnjene moči in volje za delovanje, kreativnosti, strasti do življenja, sočutja. In obratno, ko slabo mislite o sebi, te misli na vas delujejo destruktivno, počutite se slabo, upade vam motivacija, težko delujete, obsojate in ne vidite svetle prihodnosti.

Zato skrbno izbirajte svoje misli. Vedno se vprašajte, ali so te misli sploh resnične in se zavedajte, kakšno moč imajo nad vami, če jih ne usmerjate zavestno in tam, kamor si v resnici želite. Ne dovolite si postati suženj svojih lastnih misli. Zavedajte se moči zavesti, ki jo imate, da izbirate misli v skladu s svojo resnico, vizijo in srčnimi željami. Takrat postane vse mogoče.

»Zakaj se pred nastopom vedno tresem? Zakaj mi srce močneje utripa? Zakaj se roke potijo? Kako naj odpravim tremo?« To so vprašanja, ki jih pogosto dobim na delavnicah.

Trema in strahovi, ki so povezani z javnim nastopanjem, so razlog številka ena, zakaj ljudje ne stopijo v ospredje.

Seveda te strahove maskiramo z različnimi izgovori kot so: »Ah, to pa ni zame. Zame ni prostora. Nimam dovolj vez, da bi mi uspelo na tem področju. Sem prestar/a. Ah, meni tega ni treba! Zame je to samo iskanje pozornosti. Zakaj bi se izpostavljal/a in hvalil/a?«
Zadaj pa vedno tiči temeljna misel: »Nisem dovolj dober/a.« In iz te misli prideta dvom in skrb, ali nam bo uspelo, predvsem pa številne blokade, da ne naredimo koraka v smeri svojih sanj, ki si jih potiho vsi želimo izpolniti in zaživeti. Si jih upate sploh priznati?  
Razlika med tistimi, ki jim to uspe in tistimi, ki jim ne, je samo želja in volja, da sprejmejo in  presežejo negativne misli. Pot se potem pokaže sama.

Kako veste, da niste dovolj dobri? Kdo to pravi?  Od kje ta misel?

Trema je samo fizični odziv na občutek ogroženosti, ki nas želi pognati v boj ali v beg. Je samo vrh ledene gore, spodaj pa brbota vulkan nerazrešenih občutkov – strahov, jeze, žalosti, dvomov, neizrečenih besed, negativnih misli in prepričanj, ki spijo v nas. Kaj storite, ko se ta vsebina v vas zbudi? Se zleknete nazaj na kavč in počakate, da vas mine? Greste na kakšno zabavo, da pozabite? Ignorirate občutke, ker preveč boli, da bi si jih priznali?

O, vem. Težko se je soočiti s samim seboj. Lažje je s prstom kazati na tiste, ki so poskusili in vztrajali. Padali in vstajali pod težo tujega in lastnega kriticizma.

So pa nagrade, ko to dejansko narediš, se soočaš in presegaš to negativno vsebino v sebi, neprecenljive.

Kakšne? Stopite na to pot in spoznajte sami.

Kolikokrat sem v svojem življenju slišala besede: »Ta zna pa samo gobcat'!« Ali: »Ta samo filozofira.« Ali pa: »Kaj pa bluziš?« Pa tudi: »Govori kot raztrgan dohtar!«

Zanimivo bi bilo preveriti, koliko so ljudje, ki so izjavljali takšne – lahko jim rečem kar sodbe ali žaljivke – zares slišali, kar je bilo povedano.

ZAPOMNITE SI: Govor je umetnost in ne nesmiselno gobcanje!
 
Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste želeli opisati svoje misli, doživljanja, občutke pa niste našli besed zanje? Kolikokrat ste želeli nekomu povedati, koliko vam pomeni, pa besede niso šle z jezika? Ali pa ste uspeli izustiti nekaj besed, pa niso zvenele tako kot bi si želeli, predvsem pa se niso dotaknile vašega sogovornika?
 
Tukaj nastopi umetnost besede. In moč besed. Ljudje velikokrat uporabljamo besede nezavedno. Izrečemo, kar nam v tistem trenutku pade na pamet, ne da bi razmislili, kakšne so lahko posledice tega. Ne zavedamo se njene moči.
In potem se znajdemo v trenutku, ko si rečemo: »Pa zakaj se je razjezil/a, saj je nisem mislil/a s tem prizadeti!« Pa ste poslušali, katere besede ste izbrali? Ste jih izbrali zavestno, pozorno? Ali »kar tako«, kar je pač prišlo z jezika? Verjetno poznate izraz: 'Jezik je prehitel misli.'
 
Umetnost govora je jasno izraziti tisto, kar se dogaja v nas. Da pa jasno izrazimo svoje misli, občutke, poglede, ideje pa je poleg dobrega besednega zaklada potrebno dobro poznati sebe, saj na tak način lahko izhajamo iz sebe in govorimo tisto, kar res mislimo – od znotraj navzven. Dejstvo je, da ko nam je jasno, kaj želimo povedati, besede velikokrat tečejo kar same od sebe. Ko nimamo jasnih misli in občutkov, takrat pa se nam zatika, zablokiramo in težje z besedami opišemo, kar se dogaja v nas. Če poenostavim - imeti moramo jasno namero, kaj želimo povedati.
 
Pravi govorec torej ni tisti, ki samo dobro 'gobca', temveč tisti, ki ima v sebi veliko znanja, širine, namere po dajanju, zavesti o moči besede in umetniško dušo, ki se želi izraziti in s tem navdahniti vsakega, ki resnično prisluhne.

Vedno me izjemno razveseli komentar udeležencev mojih delavnic, ko povejo, kako sproščena je bila delavnica in kako niso imeli nobenega občutka tekmovalnosti. Da so začutili povezanost, toplino, domačnost, odprtost. Začutili so prostor, da se lahko izrazijo. In to je tisto, kar želim še naprej dajati ljudem. To mi daje smisel, da nadaljujem. Takrat vem, da je bil moj namen dosežen. Ljudje dobijo voljo, nekateri presenetijo sami sebe, da so zbrali pogum in nastopili.

Zakaj je tako? Zato ker sama ne spodbujam tekmovalnosti. Mnoge tekmovalnost motivira, da sploh karkoli premaknejo v svojem življenju. Sama sem mnenja, da je treba vzpodbujati ustvarjalnost, svobodno izražanje, avtentičnost. V izraznosti ni tekmovanja. Vsak je edinstven pa če se to sliši še tako klišejsko – tako je. Niti eden ni enak drugemu. Poglejte naravo – drevesa, rože – niti en list, niti en cvet ni enak drugemu, četudi je na prvi pogled videti tako.
 
Vedno me zmrazi, ko slišim besedo konkurenčnost in ko naletim na nasvete, kako povečati konkurenčnost. S kom se vendar primerjamo? Komu sledimo?  Seveda se strinjam, da je treba razvijati svoje potenciale, se dodatno izobraževati, če hočemo uspeti, delati dobro, a ta želja mora priti iz nas, naravno. Ker je v nas naravno. In ne za to, ker je v ozadju kakršnakoli kalkulacija po večji konkurenčnosti. To so vcepljene ideje. Se kdaj vprašate, ali so zares vaše?
 
Ne maram primerjanja. Opazujte sebe, kako se počutite, ko se primerjate z drugimi in mislite, da niste tam, kjer so »oni«. Kaj se zgodi? Postanete zamorjeni. Zavistni. Jezni. Žalostni. Začnete pljuvati po drugih ali po sebi in svojih preteklih dosežkih, češ saj to ni nič takega, lahko bi naredil boljše in s tem počasi drsite po spirali navzdol, namesto da bi se vzpenjali gor in počasi napredovali, se razvijali - s tokom, po naravni poti.
 
Ne maram niti hladne profesionalnosti, polne pravil in »kako je treba« navodil. Ne me razumeti narobe. Določena pravila morajo obstajati, da lahko funkcioniramo. Ali bolje rečeno – dogovori, ki se jih držimo, da lahko stvari tečejo, da ustvarimo določen red. Vprašanje pa je, ali poznamo ta pravila in ali so ta pravila res dobra za nas. Če so proti temu, kar mi verjamemo, nam jih ni treba sprejeti.
 
Izobražujte se, ustvarjajte, dajte še več od sebe – a ne zato, da povečate svojo konkurenčnost. Zame to ni smer, ki bi delovala. Vsaj ne na dolgi rok. Na tak način ustvarjamo nezadovoljne ljudi, ki jih sicer lahko motivirate z višjimi plačami, nagradami, dopusti, a na dolgi rok ne bodo zadovoljni. Zakaj ne? Ker jim niste dali svobode izražanja in ustvarjanja. Če v delu ne najdejo smisla zase, ne bo dolgoročnih rezultatov. 
 
Dobro je začeti s hvaležnostjo za vse, kar imate v tem trenutku, za to, kar ste dosegli. Od tu lahko rastete naprej!
 
In ne bodite konkurenca drug drugemu. Raje se povezujte in sodelujte. Rezultati v takem duhu so lahko osupljivi!
 

Marsikaj bodo rekli. V to ste lahko prepričani. Ni ga človeka, ki ne bi v mislih, za vašim hrbtom ali kar direktno v vaš obraz kdaj pa kdaj pokomentiral, skritiziral, podal svoje bolj ali manj verodostojno mnenje o tem, kdo ste in kaj delate, kako se obnašate, kako ste povedali preveč, kako ste povedali premalo, da ste naredili to ali ono itd.

Kritik je toliko, kolikor je ljudi. Vprašanje je, ali vam je mar? In če je, ali dovolite, da vas negativna kritika sesuje in zaradi nje prenehate ustvarjati, se izražati?
 
Ko se izpostaviš javnosti, imajo ljudje občutek, da te poznajo, da vedo vse o tebi, da vedo, kako deluješ, kakšne so tvoje vrednote. Uf, kako daleč od resnice so velikokrat njihova predvidevanja!
In potem se čudiš, zakaj ne moreš stopiti v korak in kontakt z njimi, a obenem imaš občutek, kot da te poznajo, bolj kot ti samega sebe. A nekaj ne gre skupaj. Seveda da ne, saj vsi prihajajo iz svojih – sebi lastnih svetov. Vsak ima svojo resnico, svoj pogled na svet, svoj mali svet, svoj film.
 In potem te uvrščajo v svoj svet, ki ga poznajo. Lahko pašeš vanj, lahko ne. Če ocenijo, da pašeš, te obožujejo, če ne, te pljuvajo. Preprosto je to. A nič od tega v resnici nisi ti. In ti to veš. Samo ti to veš. Si samo projekcija nekoga.
Zato vidim nekatere ljudi, kako so včasih razočarani, ko jim pokažeš drugačno sliko samega sebe kot tisto, ki so si jo oni predstavljali v svoji glavi. In potem so jezni. Ker nisi ta slika, ki so si jo naslikali. Nekateri postanejo celo nasilni – psihično, verbalno, tudi fizično. Nekateri brez besed odidejo, drugi skušajo pristopiti z razumevanjem, redki pristopijo in rečejo: »Kako si? Želel/a bi izvedeti več o tebi. Iz tvojih ust.« To so resnični prijatelji oz. ljudje s čistim namenom.
 
 Verjamem v resnično prijaznost. Na vsakem koraku. Bodi prijazen tudi ti. Lepše bo. Za vse.

 Kaj je prva stvar, ki jo opazite pri nastopajočem na odru?

• TELESNA GOVORICA
• TON GLASU
• VSEBINA

​Sodeč po raziskavah nevrolingvističnega programiranja naj bi se ljudje v največji meri odzivali na telesno govorico (55%), potem na ton glasu (38%), najmanj pa na vsebino (7%).  Če posplošimo rezultat, bi lahko rekli, da je veliko pomembneje, kako povemo neko stvar kot kaj povemo. Pa je to res?

Vsekakor nas ponavadi najbolj prepriča govorec, pri katerem vidimo, kako obvlada oder, kako suvereno se premika ali stoji v prostoru, tisti, katerega govor je suveren, prijeten, jasen, odločen. Včasih nas dober nastop tako prevzame, da popolnoma zanemarimo vsebino povedanega. In ko se skušamo spomniti, kaj točno je nastopajoči povedal, niti ne vemo več, kaj je bila vsebina, vemo samo, da nam je bilo ob tem prijetno, zanimivo,  mogoče zabavno. Ostane nam dober občutek.

Po svojih izkušnjah lahko rečem, da je kljub temu dejstvu potrebno nameniti dovolj kvalitetnega časa vsem trem komponentam in da je nastop lahko resnično uspešen takrat, ko so  vsi trije faktorji v ravnovesju. Sama sem bila vedno najuspešnejša takrat, ko sem govorila o vsebini, ki me resnično zanima, s katero sem se lahko poistovetila, o kateri sem veliko vedela. Takrat je bil tudi moj glas bolj prepričljiv in tudi telesna govorica bolj suverena. Zato ne gre zanemarjati vsebine.

So pa bili nastopi, ki mi vsebinsko niso bili toliko blizu, sem pa lahko s svojim znanjem o javnem nastopanju in načinu govora, telesne govorice lahko prav tako uspešno opravila nastop, čeprav me dolgoročno ni toliko izpolnil.

Na koncu je važno, da govoriš iz srca, spoštljivo. In da stojiš za tem, kar podajaš. To publika začuti. Zato čim večkrat  govorite o tistem, kar vas resnično zanima, podajajte teme, do katerih ste strastni in vas navdihujejo. Tako boste navdihnili tudi druge, bili resnični in tudi publika bo dobila tisto, kar išče - suverenega nastopajočega, ki živi to, kar govori. 

Velikokrat opazim, kako nezadovoljni so nekateri ljudje, ko ne vidijo takojšnjega rezultata svojega dela.

Ali lahko ponudim instant rešitev, kako se naučiti javnega nastopanja in kako preseči svoje strahove, tremo ter zablesteti?

To sem se večkrat vprašala in ugotovila, da instant rešitev enostavno ni. Oziroma so, ampak so zgolj to – instant rešitve. Včasih pozabimo, da do želenega dolgoročnega rezultata vodi proces. Proces, ki ga ne moremo prehitevati, proces, ki je za vsakega drugačen, edinstven – tako vsebinsko kot časovno. In žal čarobna paličica, ki bi v trenutku spremenila vaše stanje in nadgradila znanje in uspeh, ne obstaja.
Ne trdim, da je za uspeh potrebno brezglavo 'garati' (mimogrede, ne maram te besede, ker je bila že tolikokrat zlorabljena). Govorim o tem, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, da se razvije. Tako kot roža, ki jo posadimo in jo negujemo, jo zalivamo, lahko se z njo tudi pogovarjamo. Če jo pravilno negujemo, se bo razcvetela v vsej svoji lepoti, ob svojem času. In ko se razcveti, vsi občudujejo ta prekrasen cvet, kako je lep, kako je žareč, kajne? A samo vi veste, koliko časa, ljubezni in truda ste ji namenili, da je ta cvet danes to, kar je. Da vaša roža cveti.

Enako velja za nastopanje. Tako lepo je videti nekoga na odru, ki obvlada, ki mu beseda teče kot namazana. Vse se zdi tako preprosto, enostavno. Pa je res? Spomnite se na rožo. Potrebovala je čas, da zraste, potrebno je bilo vložiti svoj trud in skrb zanjo. Tudi pri nastopanju je potrebno vložiti trud, si vzeti čas, se preizkušati, vaditi, o tem razmišljati, iti čez sončne in deževne dni, vzpone in padce, poskuse in napake. In v nekem trenutku se zaveš, da je bilo vse to potrebno, da si danes to, kar si. Tudi na odru, pred ljudmi. In potem greš naprej, vedno novim izzivom naproti. Da rasteš, da spet zacvetiš - v novi barvi, z novim žarom.

Naj vam ne vzame poguma dejstvo, da mogoče niste še tam, kjer si ta trenutek želite biti. Do rezultata vodijo koraki. Brez prehitevanja. Brez bližnjic. Ste točno tam, kjer morate biti ta trenutek. Vprašanje je, ali veste, kam želite priti? In kdo želite biti?

Na delavnicah sem večkrat dobila vprašanje: "Erika, kaj naj naredim, ko ljudje na mojem predavanju niso zainteresirani?"

Prvi odgovor, ki ga lahko podam, je:  "Kako pa veš, da niso zainteresirani?" In pa: "Zakaj je to pomembno zate?"

Res je, da včasih že na daleč začutite, kdaj je udeleženec predavanja resnično željan vašega znanja, vsebine, nastopa in so ljudje, za katere že od daleč zaznate, da je prišel zgolj zato, ker "mora", ker "ga je šef poslal", "ker so drugi rekli, da bi bilo to dobro zanj" itd. 

Prva stvar, na katero verjetno pomislite vi v takih primerih, je, da bi tega človeka najraje pospremili do vrat in mu zaželeli lep dan  ali pa v trenutku podvomite vase in v to, da ste dovolj dobri. Seveda se potem na vse pretege trudite, da bi zadovoljili njegov apetit; z besedami in celo s pogledom skušate vzpostaviti stik z njim, povedati isto stvar na tisoč in en način, da bi ta "nezainteresirani osebek" le razumel, kaj hočete povedati, dokler ne ugotovite, da ga vaše predavanje še vedno ne zanima pa če se vi raztreščite na koščke! Vse, kar se v tem primeru  v resnici zgodi, je, da izgubite en velik del svoje energije, ki bi jo lahko uporabili za svoj fokus na ostale udeležence, ki pa jih resnično zanima, kaj imate povedati. 

Kljub zunanjim znakom nezainteresiranosti pa sama verjamem, da vsak, ki pride na vaše predavanje, pride z namenom. Tudi če sam misli, da je "moral" priti, ni naključje, da se je znašel prav na vašem predavanju. Torej je tam, ker očitno imate nekaj, kar mu lahko ponudite, kar mu lahko pomaga. Ne verjamete? Tudi če ga nikoli več ne bo na vašem predavanju in četudi bo kazal nezadovoljstvo in nezainteresiranost do konca vašega predavanja, bo zagotovo odnesel vsaj eno koristno stvar, sicer ga ne bi bilo. Mogoče lahko odnese nekaj, kar sploh ni povezano z vašo vsebino, besedami. Lahko soudeleženec pripomni nekaj, kar mu lahko da misliti. Lahko se mu šele čez čas posveti, kaj ste mu želeli povedati in mu vaše znanje pride prav v kakšni situaciji, ko bi najmanj pričakoval. Zato nikoli ne ignorirajte in ne podcenjujte svojih poslušalcev.

Lahko pa imate samo napačno projekcijo. In je človek zgolj utrujen, ne pa nezainteresiran. Razlogov je lahko več.

Vsekakor pa se vam bo ob tem razkrilo vaše razmišljanje, ki ga imate o sebi v tem trenutku. Ponavadi nam nezainteresirani ljudje najbolj pritiskajo na naše gumbe negotovosti, dvoma vase, nezaupanja. Vzemite jih za svoje učitelje in ne sovražnike. 

Katere misli in prepričanja vam vzbudi nezainteresiran človek? Odgovorite si na ta vprašanja, še preden vložite in izgubite vso energijo z željo, da mu ugodite, da bo spremenil svoje stanje nezainteresiranosti. Ker po vsej verjetnosti ne bo.  To bi bilo za vas zgolj Sizifovo delo.

Velikokrat nimamo moči vplivati na druge ljudi, a to še ne pomeni, da je z nami nekaj narobe ali da nismo dovolj dobri. Vaša naloga ni ugajati drugim, vaša naloga je podati svoje znanje, dati vse od sebe. Ostalo ni v vaših rokah. Ostalo je v rokah slušatelja. Vaša odgovornost je, kaj boste vi predali, njegova pa, kaj bo slišal in kaj bo od tega odnesel.

Naj vam nezainteresirani ljudje ne vzamejo poguma. Važno je, da ste v prvi vrsti zainteresirani vi in da verjamete v to, kar učite, podajate!

Kaj ponavadi počnete?
➡️ Sedite v kotu in čakate, da vas mine strah?
➡️ Vstanete, skočite v vodo in plavate?

Strah pred javnim nastopanjem je še vedno eden najpogostejših strahov pri ljudeh. Več kot 80% ljudi se boji nastopanja.

Marsikoga strah in trema ovirata do te mere, da si ne upajo stopiti pred ljudi in se izraziti. Včasih pa se je potrebno samo nekoliko potruditi in preveriti pri sebi, kaj je tisto, česar se tako bojimo, se soočiti s svojimi strahovi in preseči negativna prepričanja, ki jih imamo o sebi in ki nas hromijo.

Je lahko? Ne vedno. Je pa vredno vsaj poskusiti.

Za začetek napišite vsaj 3 negativna prepričanja, ki jih imate o sebi in ki vas ovirajo, da bi stopili na oder ali samo izrazili svoje mnenje.  
Ko to storite, temeljito preverite, ali ta negativna prepričanja resnično držijo. Kako reagirate, ko verjamete tem prepričanjem? Obrnite misel in najdite primere  iz svojega življenja, ko se je pokazalo nasprotno od tega, kar  se prepričujete, da je res. 
Velikokrat že na podlagi ene slabe izkušnje z nastopanjem zaključimo, da nismo dovolj dobri in nikoli več ne poskušamo, da bi se prepričali v nasprotno.

Se zavedate, koliko je takšnih prepričanj v naši glavi na vseh področjih življenja?