Ko smo sproščeni, veliko lažje na površje privre naš pristni jaz.
Kako upravljati s stresom, ki se pojavi tako pred kot tudi med nastopom?
V spletnem tečaju vam tako v teoriji kot v praksi predstavljam tri enostavne, a zelo učinkovite tehnike sproščanja.

Psihična priprava je zagotovo eden najpomembnejših faktorjev, ki pripomorejo k zmanjšanju treme. Bolj ko se poglobimo v vzroke le-te, manj nas obvladuje. To pa zahteva predano delo na sebi, ki vodi v osebno rast, ta pa je pravzaprav neizbežen efekt javnega nastopanja.
Več o tem pa v spletnem tečaju komunikacije in javnega nastopanja IZRAZI SE!, v katerem vas bom osebno spremljala skozi proces samoraziskovanja in pomagala pri preseganju omejujočih prepričanj, ki vas ustavljajo pri nastopanju.

O, ja. Kolikokrat so to rekli!

Ta stavek sem poslušala predvsem takrat, ko se mi je vrnil nasmeh na obraz, ko mi je nekaj uspelo, ko sem se rešila iz nemogočih stanj, ko so se po dolgem času notranjih bitk, truda na takšen in drugačen način sestavili koščki sestavljanke v mojem življenju - na videz čez noč. Poudarjam – NA VIDEZ. Takrat sem po mnenju mnogih enostavno imela srečo. Ali pa me je neka nevidna čudežna sila pognala v nebo, ker sem imela pač srečo! Ki seveda ne bo trajala dolgo, saj kdor visoko leta, nizko pade. Da, tudi to sem velikokrat slišala!

Nekateri se bojijo lastne sreče in so vedno na preži, kdaj pride izza vogala val nove nesreče. Ker sreča pa ja ne more trajati dolgo! Če si dovolj dolgo ponavljamo to mantro, se nazadnje še res zgodi. In tako si potrdimo svojo zgodbo o tem, kako je »sreča opoteča«. Saj živimo v dvojnosti! Res je. Res pa je tudi, da lahko dvojnost doživljamo tako, da smo ob tem še vedno srečni.
»Tvoja želja je moj ukaz,« pravi Vesolje, ki se povsem nevtralno odziva na našo vibracijo misli, ki rodijo občutke, ti pa sprožijo manifestacijo naše »realnosti«.

Na tem mestu se ne bom poglabljala v definicijo sreče, ker vsak doživlja srečo po svoje glede na to, kaj mu je v življenju pomembno, kaj so njegove vrednote in prioritete. Mi je pa zanimivo, kako stvari, ki nam gredo dobro v življenju, pripisujemo »srečnim okoliščinam«; stvari, ki se nam ponesrečijo pa »sam si si kriv« sindromu. A eno in drugo je sestavni del življenja. In odgovorni(!) smo sami – tako za svojo srečo kot tudi za takoimenovano nesrečo. In ne eno in ne drugo ni nagrada ali kazen, ampak lekcija, ki pride in gre. Iz nje se učimo o sebi, o življenju, o drugih ljudeh. Bolj ko spoznavamo in razumemo sebe, bolj spoznavamo in razumemo tudi druge ljudi.

Nesreča je pravzaprav nekaj, kar se ni izteklo tako, kot smo si zamislili. Nesrečni smo, ker smo pričakovali nekaj drugega kot to, kar se dejansko dogaja. Kaj pa če je sreča v tem, da sprejmemo stvari, takšne kot so in ne takšne, kot smo pričakovali, da bodo?

Ko boste torej naslednjič v skušnjavi, da druge označite kot »rojene pod srečno zvezdo«, sebe pa dajete v nič kot nekoga, ki te sreče pač nima, se spomnite na to:

1. da ste pod srečno zvezdo rojeni tudi vi, če le v to verjamete,
2. da za to lahko najdete dokaze v svojem življenju, če si ga le pobliže pogledate,
3. da ste za to lahko hvaležni.

Za hvaležnost pa vemo, da je zelo močna vibracija, ki privlači še več dobrega v naše življenje. A o tej temi mogoče  kdaj drugič.

Do takrat pa - SREČNO!

Ko si javno izpostavljen, si izpostavljen v vseh   smereh in rečeh. Reflektorji so usmerjeni vate. Osvetlijo vsak tvoj drobec osebnosti, fizičnega izgleda, glasu, vsebine, ki jo podajaš. Osvetlijo vse, kar si. Mnogi se ustrašijo te izpostavljenosti, kar jim ne gre zameriti. Ker ni enostavno.
Vedno se trudim blago izpostaviti pasti javnega nastopanja, da bi ljudje razumeli, kako  govorice, laži in (nekonstruktivne) kritike, ki letijo na nastopajočega ali kogarkoli, ki se na kakršenkoli način izpostavi, vplivajo nanj na mnogo načinov. Tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

 Ljudje smo tako vajeni ljudi ocenjevati, da velikokrat pozabimo, da imajo naše misli, tudi če niso izgovorjene na glas, svojo moč in imajo  zelo velik vpliv na tistega, ki so mu namenjene. Seveda je potem vsak sam odgovoren, kako bo te misli sprejel, kako jih bo občutil (če sploh) in kaj bo z njimi naredil. A ni vedno lahko.

Ni odveč rek, ki pravi, da lahko besede bolj bolijo kot fizični udarec. Enako velja za misel. Vsaka slabonamerna misel je pravzaprav udarec, ki lahko poškoduje posameznikovo integriteto in občutek lastne vrednosti, njegovo dostojanstvo. Včasih o izpostavljenem človeku krožijo laži. Včasih sem še sama presenečena, kakšne zgodbe si lahko izmišljujemo ljudje. Še bolj sem pa presenečena, da se večina niti ne vpraša, ali so sploh resnične. Ampak jih veselo nosi naprej. Od ust do ust. To lahko uniči človeka, družino, skupnost, svet.  

In obratno. Ko ljudje o vas mislijo dobro, to čutite. Čutite toplino. Počutite se motivirani, lažje poletite in daste vse od sebe. Včasih  še sami sebe presenetite, česa vsega ste sposobni takrat. Nismo ločeni. Smo zaokrožena celota. In vsak prispeva svoj delček v mozaiku dogajanja v skupnosti, v kolektivu, v življenju. Kjerkoli.  

Enako seveda velja za misli, ki jih mislite o sebi, o svojem delu, o svojem življenju. Ko dobro mislite o sebi, se vam dobra misel obrestuje v obliki dobrega počutja, povrnjene moči in volje za delovanje, kreativnosti, strasti do življenja, sočutja. In obratno, ko slabo mislite o sebi, te misli na vas delujejo destruktivno, počutite se slabo, upade vam motivacija, težko delujete, obsojate in ne vidite svetle prihodnosti.

Zato skrbno izbirajte svoje misli. Vedno se vprašajte, ali so te misli sploh resnične in se zavedajte, kakšno moč imajo nad vami, če jih ne usmerjate zavestno in tam, kamor si v resnici želite. Ne dovolite si postati suženj svojih lastnih misli. Zavedajte se moči zavesti, ki jo imate, da izbirate misli v skladu s svojo resnico, vizijo in srčnimi željami. Takrat postane vse mogoče.

»Zakaj se pred nastopom vedno tresem? Zakaj mi srce močneje utripa? Zakaj se roke potijo? Kako naj odpravim tremo?« To so vprašanja, ki jih pogosto dobim na delavnicah.

Trema in strahovi, ki so povezani z javnim nastopanjem, so razlog številka ena, zakaj ljudje ne stopijo v ospredje.

Seveda te strahove maskiramo z različnimi izgovori kot so: »Ah, to pa ni zame. Zame ni prostora. Nimam dovolj vez, da bi mi uspelo na tem področju. Sem prestar/a. Ah, meni tega ni treba! Zame je to samo iskanje pozornosti. Zakaj bi se izpostavljal/a in hvalil/a?«
Zadaj pa vedno tiči temeljna misel: »Nisem dovolj dober/a.« In iz te misli prideta dvom in skrb, ali nam bo uspelo, predvsem pa številne blokade, da ne naredimo koraka v smeri svojih sanj, ki si jih potiho vsi želimo izpolniti in zaživeti. Si jih upate sploh priznati?  
Razlika med tistimi, ki jim to uspe in tistimi, ki jim ne, je samo želja in volja, da sprejmejo in  presežejo negativne misli. Pot se potem pokaže sama.

Kako veste, da niste dovolj dobri? Kdo to pravi?  Od kje ta misel?

Trema je samo fizični odziv na občutek ogroženosti, ki nas želi pognati v boj ali v beg. Je samo vrh ledene gore, spodaj pa brbota vulkan nerazrešenih občutkov – strahov, jeze, žalosti, dvomov, neizrečenih besed, negativnih misli in prepričanj, ki spijo v nas. Kaj storite, ko se ta vsebina v vas zbudi? Se zleknete nazaj na kavč in počakate, da vas mine? Greste na kakšno zabavo, da pozabite? Ignorirate občutke, ker preveč boli, da bi si jih priznali?

O, vem. Težko se je soočiti s samim seboj. Lažje je s prstom kazati na tiste, ki so poskusili in vztrajali. Padali in vstajali pod težo tujega in lastnega kriticizma.

So pa nagrade, ko to dejansko narediš, se soočaš in presegaš to negativno vsebino v sebi, neprecenljive.

Kakšne? Stopite na to pot in spoznajte sami.

Kolikokrat sem v svojem življenju slišala besede: »Ta zna pa samo gobcat'!« Ali: »Ta samo filozofira.« Ali pa: »Kaj pa bluziš?« Pa tudi: »Govori kot raztrgan dohtar!«

Zanimivo bi bilo preveriti, koliko so ljudje, ki so izjavljali takšne – lahko jim rečem kar sodbe ali žaljivke – zares slišali, kar je bilo povedano.

ZAPOMNITE SI: Govor je umetnost in ne nesmiselno gobcanje!
 
Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste želeli opisati svoje misli, doživljanja, občutke pa niste našli besed zanje? Kolikokrat ste želeli nekomu povedati, koliko vam pomeni, pa besede niso šle z jezika? Ali pa ste uspeli izustiti nekaj besed, pa niso zvenele tako kot bi si želeli, predvsem pa se niso dotaknile vašega sogovornika?
 
Tukaj nastopi umetnost besede. In moč besed. Ljudje velikokrat uporabljamo besede nezavedno. Izrečemo, kar nam v tistem trenutku pade na pamet, ne da bi razmislili, kakšne so lahko posledice tega. Ne zavedamo se njene moči.
In potem se znajdemo v trenutku, ko si rečemo: »Pa zakaj se je razjezil/a, saj je nisem mislil/a s tem prizadeti!« Pa ste poslušali, katere besede ste izbrali? Ste jih izbrali zavestno, pozorno? Ali »kar tako«, kar je pač prišlo z jezika? Verjetno poznate izraz: 'Jezik je prehitel misli.'
 
Umetnost govora je jasno izraziti tisto, kar se dogaja v nas. Da pa jasno izrazimo svoje misli, občutke, poglede, ideje pa je poleg dobrega besednega zaklada potrebno dobro poznati sebe, saj na tak način lahko izhajamo iz sebe in govorimo tisto, kar res mislimo – od znotraj navzven. Dejstvo je, da ko nam je jasno, kaj želimo povedati, besede velikokrat tečejo kar same od sebe. Ko nimamo jasnih misli in občutkov, takrat pa se nam zatika, zablokiramo in težje z besedami opišemo, kar se dogaja v nas. Če poenostavim - imeti moramo jasno namero, kaj želimo povedati.
 
Pravi govorec torej ni tisti, ki samo dobro 'gobca', temveč tisti, ki ima v sebi veliko znanja, širine, namere po dajanju, zavesti o moči besede in umetniško dušo, ki se želi izraziti in s tem navdahniti vsakega, ki resnično prisluhne.