KAM GREM?

Življenje je minljivo. Vsi bomo enkrat umrli. To dejstvo je neizpodbitno, pa če ga še tako vztrajno odrivamo iz svojega polja zavedanja. Misel na smrt nas plaši, a obenem osmišlja življenje. Kako bi živeli, če bi verjeli, da nas smrt čaka že jutri? Naslednji trenutek? Kaj bi naredili zase? Kaj bi naredili za druge? Bi spoznali, kako dragocen je vsak vdih in izdih, ki ga naredimo?

Življenje je potovanje duše. Iz izkušnje v izkušnjo; le-te nas mojstrijo. Kako bi vedeli, kdo smo, če ne bi nikoli izkusili tega, kar nismo?
Kam potujem? Kam grem? Je moja duša večna? Sem »samo« del celote Vesolja ali sem celota - Vesolje samo?  
Potujem. Od občutka do občutka. Od solze do smeha. Od žalosti do radosti. Od teme do svetlobe. Od trpljenja do razsvestljenja. Sprejemam.

Potujem vase. V svojo globino, kjer je globina Vesolja. Začetek Velikega Poka. Vir, iz katerega je nastalo vse, kar je. Ta vir sem Jaz. In ta vir si Ti. Ta vir smo Vsi.
Grem naprej. V svetlobo duha. V izvir navdiha - neusahljivega.  Pojdi z mano. Jaz grem s tabo. Greva skupaj! Bodiva tukaj in zdaj.