MOJA ZGODBA
"Kako imaš pa ti srečo, da si tako sproščena na odru, da nimaš treme in da ti beseda tako gladko teče! To ti je bilo res dano v zibelko!" so mi velikokrat govorili ljudje, ki sem jih srečevala na svojih nastopih.
Deloma sem se lahko strinjala z njimi, ne pa v celoti.
Saj dobro poznate rek: 'Vaja dela mojstra.' In ponavadi dodamo: 'Če mojster dela vajo!'
Moje ime je Erika. Resda sem ena tistih, ki se ji je zdel oder domač od nekdaj, a to še ne pomeni, da se nisem nikoli soočala z negotovostjo, tremo, cmokom v grlu, strahom pred zavrnitvijo, kritiko in drugimi 'nevšečnostmi' v javnosti.
Sem namreč ena tistih, ki je svojo pot javnega nastopanja začela v rosnih letih in na način: "Skoči v vodo in plavaj!"
Ni bilo bližnjic, ni bilo navodil in smernic, samo notranja želja po učenju novega, raziskovanju neznanega, predvsem pa želja po izražanju, ustvarjanju, razkrivanju svojega notranjega sveta, s čimer sem želela graditi most do src ljudi. To je bil zame in še vedno je najbolj izpolnjujoč del javnega nastopanja. Ko začutiš, da smo v svojem bistvu vsi eno, da se soočamo s podobnimi izzivi, ustvarjamo sladke in grenke spomine, se veselimo in jočemo.
Moj namen je v vsakem zbuditi iskro navdiha, da se spomnite, kdo ste v svojem bistvu. Ustvarjalno bitje, polno življenja in lepote!
Kar me danes dela suvereno pri nastopanju in govoru je predvsem to, da se učim poslušati sebe.
Vsakič ko stopim na oder, sem sicer temeljito pripravljena, a pri nastopanju se velikokrat zgodi, da stvari ne stečejo tako, kot je bilo sprva zamišljeno. Velikokrat se znajdem v nepredvidljivih situacijah, v katerih je potrebno hitro reagirati na nenadne spremembe. Takrat me "reši" samo sproščenost, ki izhaja predvsem iz poznavanja in sprejemanja same sebe, kar pa zahteva predano delo na sebi, ki je pravzaprav neizbežen efekt javnega nastopanja.
Danes vem, da je smisel vsega – tudi nastopanja - predvsem to, da verjameš v svoje delo in v to, kar si. Ostalo so v resnici podrobnosti in pa kot že rečeno: vaja.
ČE HOČEŠ, TUDI ZMOREŠ. IZRAZI SE!
