Marsikaj bodo rekli. V to ste lahko prepričani. Ni ga človeka, ki ne bi v mislih, za vašim hrbtom ali kar direktno v vaš obraz kdaj pa kdaj pokomentiral, skritiziral, podal svoje bolj ali manj verodostojno mnenje o tem, kdo ste in kaj delate, kako se obnašate, kako ste povedali preveč, kako ste povedali premalo, da ste naredili to ali ono itd.

Kritik je toliko, kolikor je ljudi. Vprašanje je, ali vam je mar? In če je, ali dovolite, da vas negativna kritika sesuje in zaradi nje prenehate ustvarjati, se izražati?
 
Ko se izpostaviš javnosti, imajo ljudje občutek, da te poznajo, da vedo vse o tebi, da vedo, kako deluješ, kakšne so tvoje vrednote. Uf, kako daleč od resnice so velikokrat njihova predvidevanja!
In potem se čudiš, zakaj ne moreš stopiti v korak in kontakt z njimi, a obenem imaš občutek, kot da te poznajo, bolj kot ti samega sebe. A nekaj ne gre skupaj. Seveda da ne, saj vsi prihajajo iz svojih – sebi lastnih svetov. Vsak ima svojo resnico, svoj pogled na svet, svoj mali svet, svoj film.
 In potem te uvrščajo v svoj svet, ki ga poznajo. Lahko pašeš vanj, lahko ne. Če ocenijo, da pašeš, te obožujejo, če ne, te pljuvajo. Preprosto je to. A nič od tega v resnici nisi ti. In ti to veš. Samo ti to veš. Si samo projekcija nekoga.
Zato vidim nekatere ljudi, kako so včasih razočarani, ko jim pokažeš drugačno sliko samega sebe kot tisto, ki so si jo oni predstavljali v svoji glavi. In potem so jezni. Ker nisi ta slika, ki so si jo naslikali. Nekateri postanejo celo nasilni – psihično, verbalno, tudi fizično. Nekateri brez besed odidejo, drugi skušajo pristopiti z razumevanjem, redki pristopijo in rečejo: »Kako si? Želel/a bi izvedeti več o tebi. Iz tvojih ust.« To so resnični prijatelji oz. ljudje s čistim namenom.
 
 Verjamem v resnično prijaznost. Na vsakem koraku. Bodi prijazen tudi ti. Lepše bo. Za vse.

 Kaj je prva stvar, ki jo opazite pri nastopajočem na odru?

• TELESNA GOVORICA
  
• TON GLASU
• VSEBINA

​Sodeč po raziskavah nevrolingvističnega programiranja naj bi se ljudje v največji meri odzivali na telesno govorico (55%), potem na ton glasu (38%), najmanj pa na vsebino (7%).  Če posplošimo rezultat, bi lahko rekli, da je veliko pomembneje, kako povemo neko stvar kot kaj povemo. Pa je to res?

Vsekakor nas ponavadi najbolj prepriča govorec, pri katerem vidimo, kako obvlada oder, kako suvereno se premika ali stoji v prostoru, tisti, katerega govor je suveren, prijeten, jasen, odločen. Včasih nas dober nastop tako prevzame, da popolnoma zanemarimo vsebino povedanega. In ko se skušamo spomniti, kaj točno je nastopajoči povedal, niti ne vemo več, kaj je bila vsebina, vemo samo, da nam je bilo ob tem prijetno, zanimivo,  mogoče zabavno. Ostane nam dober občutek.

Po svojih izkušnjah lahko rečem, da je kljub temu dejstvu potrebno nameniti dovolj kvalitetnega časa vsem trem komponentam in da je nastop lahko resnično uspešen takrat, ko so  vsi trije faktorji v ravnovesju. Sama sem bila vedno najuspešnejša takrat, ko sem govorila o vsebini, ki me resnično zanima, s katero sem se lahko poistovetila, o kateri sem veliko vedela. Takrat je bil tudi moj glas bolj prepričljiv in tudi telesna govorica bolj suverena. Zato ne gre zanemarjati vsebine.

So pa bili nastopi, ki mi vsebinsko niso bili toliko blizu, sem pa lahko s svojim znanjem o javnem nastopanju in načinu govora, telesne govorice lahko prav tako uspešno opravila nastop, čeprav me dolgoročno ni toliko izpolnil.

Na koncu je važno, da govoriš iz srca, spoštljivo. In da stojiš za tem, kar podajaš. To publika začuti. Zato čim večkrat  govorite o tistem, kar vas resnično zanima, podajajte teme, do katerih ste strastni in vas navdihujejo. Tako boste navdihnili tudi druge, bili resnični in tudi publika bo dobila tisto, kar išče - suverenega nastopajočega, ki živi to, kar govori. 

Velikokrat opazim, kako nezadovoljni so nekateri ljudje, ko ne vidijo takojšnjega rezultata svojega dela.

Ali lahko ponudim instant rešitev, kako se naučiti javnega nastopanja in kako preseči svoje strahove, tremo ter zablesteti?

To sem se večkrat vprašala in ugotovila, da instant rešitev enostavno ni. Oziroma so, ampak so zgolj to – instant rešitve. Včasih pozabimo, da do želenega dolgoročnega rezultata vodi proces. Proces, ki ga ne moremo prehitevati, proces, ki je za vsakega drugačen, edinstven – tako vsebinsko kot časovno. In žal čarobna paličica, ki bi v trenutku spremenila vaše stanje in nadgradila znanje in uspeh, ne obstaja.
Ne trdim, da je za uspeh potrebno brezglavo 'garati' (mimogrede, ne maram te besede, ker je bila že tolikokrat zlorabljena). Govorim o tem, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, da se razvije. Tako kot roža, ki jo posadimo in jo negujemo, jo zalivamo, lahko se z njo tudi pogovarjamo. Če jo pravilno negujemo, se bo razcvetela v vsej svoji lepoti, ob svojem času. In ko se razcveti, vsi občudujejo ta prekrasen cvet, kako je lep, kako je žareč, kajne? A samo vi veste, koliko časa, ljubezni in truda ste ji namenili, da je ta cvet danes to, kar je. Da vaša roža cveti.

Enako velja za nastopanje. Tako lepo je videti nekoga na odru, ki obvlada, ki mu beseda teče kot namazana. Vse se zdi tako preprosto, enostavno. Pa je res? Spomnite se na rožo. Potrebovala je čas, da zraste, potrebno je bilo vložiti svoj trud in skrb zanjo. Tudi pri nastopanju je potrebno vložiti trud, si vzeti čas, se preizkušati, vaditi, o tem razmišljati, iti čez sončne in deževne dni, vzpone in padce, poskuse in napake. In v nekem trenutku se zaveš, da je bilo vse to potrebno, da si danes to, kar si. Tudi na odru, pred ljudmi. In potem greš naprej, vedno novim izzivom naproti. Da rasteš, da spet zacvetiš - v novi barvi, z novim žarom.

Naj vam ne vzame poguma dejstvo, da mogoče niste še tam, kjer si ta trenutek želite biti. Do rezultata vodijo koraki. Brez prehitevanja. Brez bližnjic. Ste točno tam, kjer morate biti ta trenutek. Vprašanje je, ali veste, kam želite priti? In kdo želite biti?

Na delavnicah sem večkrat dobila vprašanje: "Erika, kaj naj naredim, ko ljudje na mojem predavanju niso zainteresirani?"

Prvi odgovor, ki ga lahko podam, je:  "Kako pa veš, da niso zainteresirani?" In pa: "Zakaj je to pomembno zate?"

Res je, da včasih že na daleč začutite, kdaj je udeleženec predavanja resnično željan vašega znanja, vsebine, nastopa in so ljudje, za katere že od daleč zaznate, da je prišel zgolj zato, ker "mora", ker "ga je šef poslal", "ker so drugi rekli, da bi bilo to dobro zanj" itd. 

Prva stvar, na katero verjetno pomislite vi v takih primerih, je, da bi tega človeka najraje pospremili do vrat in mu zaželeli lep dan  ali pa v trenutku podvomite vase in v to, da ste dovolj dobri. Seveda se potem na vse pretege trudite, da bi zadovoljili njegov apetit; z besedami in celo s pogledom skušate vzpostaviti stik z njim, povedati isto stvar na tisoč in en način, da bi ta "nezainteresirani osebek" le razumel, kaj hočete povedati, dokler ne ugotovite, da ga vaše predavanje še vedno ne zanima pa če se vi raztreščite na koščke! Vse, kar se v tem primeru  v resnici zgodi, je, da izgubite en velik del svoje energije, ki bi jo lahko uporabili za svoj fokus na ostale udeležence, ki pa jih resnično zanima, kaj imate povedati. 

Kljub zunanjim znakom nezainteresiranosti pa sama verjamem, da vsak, ki pride na vaše predavanje, pride z namenom. Tudi če sam misli, da je "moral" priti, ni naključje, da se je znašel prav na vašem predavanju. Torej je tam, ker očitno imate nekaj, kar mu lahko ponudite, kar mu lahko pomaga. Ne verjamete? Tudi če ga nikoli več ne bo na vašem predavanju in četudi bo kazal nezadovoljstvo in nezainteresiranost do konca vašega predavanja, bo zagotovo odnesel vsaj eno koristno stvar, sicer ga ne bi bilo. Mogoče lahko odnese nekaj, kar sploh ni povezano z vašo vsebino, besedami. Lahko soudeleženec pripomni nekaj, kar mu lahko da misliti. Lahko se mu šele čez čas posveti, kaj ste mu želeli povedati in mu vaše znanje pride prav v kakšni situaciji, ko bi najmanj pričakoval. Zato nikoli ne ignorirajte in ne podcenjujte svojih poslušalcev.

Lahko pa imate samo napačno projekcijo. In je človek zgolj utrujen, ne pa nezainteresiran. Razlogov je lahko več.

Vsekakor pa se vam bo ob tem razkrilo vaše razmišljanje, ki ga imate o sebi v tem trenutku. Ponavadi nam nezainteresirani ljudje najbolj pritiskajo na naše gumbe negotovosti, dvoma vase, nezaupanja. Vzemite jih za svoje učitelje in ne sovražnike. 

Katere misli in prepričanja vam vzbudi nezainteresiran človek? Odgovorite si na ta vprašanja, še preden vložite in izgubite vso energijo z željo, da mu ugodite, da bo spremenil svoje stanje nezainteresiranosti. Ker po vsej verjetnosti ne bo.  To bi bilo za vas zgolj Sizifovo delo.

Velikokrat nimamo moči vplivati na druge ljudi, a to še ne pomeni, da je z nami nekaj narobe ali da nismo dovolj dobri. Vaša naloga ni ugajati drugim, vaša naloga je podati svoje znanje, dati vse od sebe. Ostalo ni v vaših rokah. Ostalo je v rokah slušatelja. Vaša odgovornost je, kaj boste vi predali, njegova pa, kaj bo slišal in kaj bo od tega odnesel.

Naj vam nezainteresirani ljudje ne vzamejo poguma. Važno je, da ste v prvi vrsti zainteresirani vi in da verjamete v to, kar učite, podajate!