Kolikokrat sem v svojem življenju slišala besede: »Ta zna pa samo gobcat'!« Ali: »Ta samo filozofira.« Ali pa: »Kaj pa bluziš?« Pa tudi: »Govori kot raztrgan dohtar!«
Zanimivo bi bilo preveriti, koliko so ljudje, ki so izjavljali takšne – lahko jim rečem kar sodbe ali žaljivke – zares slišali, kar je bilo povedano. ZAPOMNITE SI: Govor je umetnost in ne nesmiselno gobcanje! Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste želeli opisati svoje misli, doživljanja, občutke pa niste našli besed zanje? Kolikokrat ste želeli nekomu povedati, koliko vam pomeni, pa besede niso šle z jezika? Ali pa ste uspeli izustiti nekaj besed, pa niso zvenele tako kot bi si želeli, predvsem pa se niso dotaknile vašega sogovornika? Tukaj nastopi umetnost besede. In moč besed. Ljudje velikokrat uporabljamo besede nezavedno. Izrečemo, kar nam v tistem trenutku pade na pamet, ne da bi razmislili, kakšne so lahko posledice tega. Ne zavedamo se njene moči. In potem se znajdemo v trenutku, ko si rečemo: »Pa zakaj se je razjezil/a, saj je nisem mislil/a s tem prizadeti!« Pa ste poslušali, katere besede ste izbrali? Ste jih izbrali zavestno, pozorno? Ali »kar tako«, kar je pač prišlo z jezika? Verjetno poznate izraz: 'Jezik je prehitel misli.' Umetnost govora je jasno izraziti tisto, kar se dogaja v nas. Da pa jasno izrazimo svoje misli, občutke, poglede, ideje pa je poleg dobrega besednega zaklada potrebno dobro poznati sebe, saj na tak način lahko izhajamo iz sebe in govorimo tisto, kar res mislimo – od znotraj navzven. Dejstvo je, da ko nam je jasno, kaj želimo povedati, besede velikokrat tečejo kar same od sebe. Ko nimamo jasnih misli in občutkov, takrat pa se nam zatika, zablokiramo in težje z besedami opišemo, kar se dogaja v nas. Če poenostavim - imeti moramo jasno namero, kaj želimo povedati. Pravi govorec torej ni tisti, ki samo dobro 'gobca', temveč tisti, ki ima v sebi veliko znanja, širine, namere po dajanju, zavesti o moči besede in umetniško dušo, ki se želi izraziti in s tem navdahniti vsakega, ki resnično prisluhne.
1 Comment
Vedno me izjemno razveseli komentar udeležencev mojih delavnic, ko povejo, kako sproščena je bila delavnica in kako niso imeli nobenega občutka tekmovalnosti. Da so začutili povezanost, toplino, domačnost, odprtost. Začutili so prostor, da se lahko izrazijo. In to je tisto, kar želim še naprej dajati ljudem. To mi daje smisel, da nadaljujem. Takrat vem, da je bil moj namen dosežen. Ljudje dobijo voljo, nekateri presenetijo sami sebe, da so zbrali pogum in nastopili.
Zakaj je tako? Zato ker sama ne spodbujam tekmovalnosti. Mnoge tekmovalnost motivira, da sploh karkoli premaknejo v svojem življenju. Sama sem mnenja, da je treba vzpodbujati ustvarjalnost, svobodno izražanje, avtentičnost. V izraznosti ni tekmovanja. Vsak je edinstven pa če se to sliši še tako klišejsko – tako je. Niti eden ni enak drugemu. Poglejte naravo – drevesa, rože – niti en list, niti en cvet ni enak drugemu, četudi je na prvi pogled videti tako. Vedno me zmrazi, ko slišim besedo konkurenčnost in ko naletim na nasvete, kako povečati konkurenčnost. S kom se vendar primerjamo? Komu sledimo? Seveda se strinjam, da je treba razvijati svoje potenciale, se dodatno izobraževati, če hočemo uspeti, delati dobro, a ta želja mora priti iz nas, naravno. Ker je v nas naravno. In ne za to, ker je v ozadju kakršnakoli kalkulacija po večji konkurenčnosti. To so vcepljene ideje. Se kdaj vprašate, ali so zares vaše? Ne maram primerjanja. Opazujte sebe, kako se počutite, ko se primerjate z drugimi in mislite, da niste tam, kjer so »oni«. Kaj se zgodi? Postanete zamorjeni. Zavistni. Jezni. Žalostni. Začnete pljuvati po drugih ali po sebi in svojih preteklih dosežkih, češ saj to ni nič takega, lahko bi naredil boljše in s tem počasi drsite po spirali navzdol, namesto da bi se vzpenjali gor in počasi napredovali, se razvijali - s tokom, po naravni poti. Ne maram niti hladne profesionalnosti, polne pravil in »kako je treba« navodil. Ne me razumeti narobe. Določena pravila morajo obstajati, da lahko funkcioniramo. Ali bolje rečeno – dogovori, ki se jih držimo, da lahko stvari tečejo, da ustvarimo določen red. Vprašanje pa je, ali poznamo ta pravila in ali so ta pravila res dobra za nas. Če so proti temu, kar mi verjamemo, nam jih ni treba sprejeti. Izobražujte se, ustvarjajte, dajte še več od sebe – a ne zato, da povečate svojo konkurenčnost. Zame to ni smer, ki bi delovala. Vsaj ne na dolgi rok. Na tak način ustvarjamo nezadovoljne ljudi, ki jih sicer lahko motivirate z višjimi plačami, nagradami, dopusti, a na dolgi rok ne bodo zadovoljni. Zakaj ne? Ker jim niste dali svobode izražanja in ustvarjanja. Če v delu ne najdejo smisla zase, ne bo dolgoročnih rezultatov. Dobro je začeti s hvaležnostjo za vse, kar imate v tem trenutku, za to, kar ste dosegli. Od tu lahko rastete naprej! In ne bodite konkurenca drug drugemu. Raje se povezujte in sodelujte. Rezultati v takem duhu so lahko osupljivi! |
Erika KraljGovorim in pišem o tistem, za kar vem, da lahko koristi in da navdih tistemu, ki si želi narediti korak naprej, se izraziti in pokazati svetu, kdo v resnici je. Več nas bo takih, lepši bo svet! Arhiv
August 2024
|