"Včasih se mi zdi, da se ne zmorem v celoti izraziti. Kot bi me nekdo konstantno držal za vrat. In potem raje ostanem tiho." Se prepoznate v tej izjavi? Poznam ta občutek, ko se ti zdi, da se ne moreš izraziti, medtem ko v tvoji notranjosti vse vre, ker hoče priti na plan. Tvoje ideje, misli, občutki, čustva, tvoj resnični jaz. Kaj nas v resnici ovira? Človeški ustroj je popoln. Vsebuje obrambne mehanizme, ki nas varujejo pred resnično ali namišljeno nevarnostjo. Ima svojo funkcijo. V preteklosti nas je mogoče zavaroval pred nečim, kar nas bi sicer prizadelo, poškodovalo, ranilo. Težava nastane, ko realne nevarnosti v tem trenutku ni več, naši "mali glasovi" pa nas prepričujejo, da se je moramo še vedno bati.
"Mali glasovi" so samo maska za strahove. Nič ni narobe z njimi. So del zdravega delovanja našega obrambnega sistema, preživetvenih instinktov. Kaj lahko storimo, ko nas "mali glasovi" ustavljajo takrat, ko ni razloga za to? 1. Prepoznajmo jih in jim dovolimo, da obstajajo. 2. Sprejmimo, da so tukaj z namenom, da nas zaščitijo. 3. Nato jim mirno sporočimo: " Razumem, da me želiš zaščititi. V redu sem, ni se ti treba bati zame." 4. In se kljub temu izrazimo. Kateri od navedenih "malih glasov" pa je pri vas najglasnejši in kako se vi soočate z njim?
0 Comments
Leave a Reply. |
Erika KraljGovorim in pišem o tistem, za kar vem, da lahko koristi in da navdih tistemu, ki si želi narediti korak naprej, se izraziti in pokazati svetu, kdo v resnici je. Več nas bo takih, lepši bo svet! Arhiv
August 2024
|